Zgodovina šole

Nemška šola v Avstriji

Mesto Ljubljana ima najbogatejšo tradicijo v razvoju strokovnega izobraževanja za delo v trgovini v Sloveniji, saj je bila že leta 1834 v Ljubljani ustanovljena tako imenovana Mahrova šola. Obiskovali so jo večinoma otroci premožnejših meščanov. Pouk je potekal v nemškem jeziku.

Dvojezična šola v Avstro-Ogrski

Ker je slovenski jezik v tistem času pridobival na veljavi, je bila leta 1865 ustanovljena tudi utrakvistična, dvojezična šola za bodoče ljubljanske trgovce. Do konca 1. svetovne vojne je pouk potekal v nemškem in slovenskem jeziku (posamezne predmete so poučevali v nemškem, druge v slovenskem jeziku). O obdobju od nastanka šole pa do leta 1909 nimamo veliko podatkov, saj je bil arhiv med 2. svetovno vojno uničen.

Slovenska šola v Kraljevini SHS

Po prvi svetovni vojni (razpad A-O) se je pouk v takratni trgovski šoli popolnoma poslovenil, prav tako seveda tudi vsi strokovni izrazi (to se je takrat sicer zgodilo z vsemi šolami na Slovenskem nasploh).
Ime šole se je po 1. svetovni vojni večkrat spremenilo. Od leta 1934 do leta 1941 se je imenovala Trgovska nadaljevalna šola Združenja trgovcev v Ljubljani.

II. svetovna vojna

Pouk je potekal tudi v vojnem času, tako pod italijansko kot pod nemško okupacijo. Od leta 1941 do 1945 je imela naziv Trirazredna trgovska strokovno -nadaljevalna šola Združenja trgovcev v Ljubljani.

Šola v socialistični Jugoslaviji

Po osvoboditvi se je leta 1945 šola preimenovala v Državno gospodarsko šolo za vajence trgovinskih podjetij v Ljubljani.
Šola (program za poklic prodajalec) je bila vedno triletna, le v letih 1946 pa do zaključka pouka leta 1950 je bila dvoletna, ker je zelo primanjkovalo strokovno usposobljenih ljudi za delo v trgovini. Takratna oblast je namreč želela čim hitrejši in uspešnejši razvoj trgovine v Sloveniji.

Leta 1951 so šolo reorganizirali. Zaradi uvedbe proste prodaje blaga po posameznih prodajalnah v državi (prej so zaradi hudega pomanjkanja prodajali le blago na karte) so takratni učenci potrebovali nova znanja. Spremenjen je bil predmetnik in zaposlovati so pričeli učitelje s fakultetno izobrazbo. V šestih letih je bila šola že tretjič preimenovana in je dobila naziv Šola za učence v trgovini v Ljubljani. Že leta 1952 pa se je dotedanji naziv šole spremenil v Vajenska šola za trgovinsko stroko v Ljubljani. Kot zanimivost naj navedemo, da je takratno vodstvo šole uspelo več let zaporedoma (začenši z letom 1954) organizirati vsakoletno taborjenje na morju s plavalnimi tečaji s povprečno 100-200 udeleženci. Med zimskimi počitnicami so organizirali sedemdnevne smučarske tečaje. Že takrat so se tudi trudili za kulturno rast učencev, saj so redno organizirali tudi obisk gledaliških predstav, koncertov in umetniških razstav.

Leta 1958 je šola začela izobraževati tudi odrasle. Zato so jo v decembru 1960 preimenovali v Center za izobraževanje kadrov v blagovnem prometu v Ljubljani. OLO (Okrajni ljudski odbor) Ljubljana pa je s svojo odločbo dne 19. maja 1961 prenesel ustanoviteljske pravice na Trgovinsko zbornico za okraj Ljubljana, ki je preimenoval zavod v Šolski center za blagovni promet. Ves čas po vojni (do selitve v sedanjo šolo) so bile velike težave zaradi pomanjkanja lastnih učnih prostorov. Ker je bil Trgovski dom (predvojna in medvojna lokacija šole) dodeljen Ekonomski fakulteti, je šola vse do novembra 1962, ko se je preselila v današnjo stavbo, delovala na različnih lokacijah. Tako je gostovala na osnovni šoli Prule (tam so imeli prenizke klopi in stole), nekaj časa na Trgu revolucije, leta 1952 pa se je preselila v zgradbo Ekonomske srednje šole na Prešernovi cesti 6. Na razpolago so imeli le tri učilnice (za 336 učencev v dvoizmenskem pouku), prostor za zbornico in ravnateljevo pisarno. Tudi ta rešitev je bila začasna. V naslednjih letih je tudi število učencev tako naraslo (preskrba ljudi v vsej državi je temeljila na manjših prodajalnah, ki pa jih je bilo čedalje več, saj so potrebe ljudi naraščale), da je šola lahko sprejela le dve tretjini vseh učencev iz Ljubljanskega okraja (kljub temu, da je potekal pouk le tri dni na teden za posamezni razred), ki so se želeli izobraziti za ta poklic.

Trgovinska zbornica za okraj Ljubljana je šoli dodelila v uporabo del stavbe Doma Ivana Cankarja. Tudi to ni zadostovalo in precej mladih se je zato moralo še vedno izobraževati v Kranju in Brežicah. Tudi internatskih prostorov za to mladino ni bilo. To so bili razlogi, da je bivša Trgovinska zbornica za okraj Ljubljana na svojem izrednem občnem zboru leta 1961 sklenila, da se zgradi nova stavba in da bo tudi financirala gradnjo. Sredstva je zbrala s prostovoljnimi prispevki svojih članov – trgovskih organizacij, ki so prispevale potrebna finančna sredstva.

Gradnja se je pričela januarja 1962. Vsa gradbena dela je izvajalo gradbeno podjetje Tehnika, ki jih je opravilo v rekordnem času. Vse potrebne projekte je v sodelovanju s predstavniki Šolskega centra izdelal Atelje za arhitekturo.
Na podlagi zakona o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic je upravni odbor sekcije za trgovino in gostinstvo pri okrajni Gospodarski zbornici Ljubljana na svoji prvi seji dne 15. oktobra 1962 sprejel sklep, da se dotedanji Gostinski šolski center in Šolski center za blagovni promet v Ljubljani združita v en šolski center, ki se imenuje Šolski center za trgovino in gostinstvo (to je bilo že sedmo preimenovanje šole po 2. svetovni vojni).

V novo šolsko stavbo se je Šolski center za trgovino in gostinstvo vselil 27. novembra 1962. Načrtovano je bilo, da bo izobraževanje deljeno glede na specifičnost obeh gospodarskih dejavnosti: na sektor za gostinstvo in sektor za trgovino. Tako je tudi bilo.

V novi stavbi se je izobraževanje razvilo do stopnje, ki je bila nujno potrebna glede na silno rast, pestrost in številčnost artiklov vseh vrst blaga, ki so ga takrat prodajali v novih prodajalnah ali pa ga nudili v gostinskih obratih. Takrat je začela delovati tudi šolska knjižnica (prej stalnih zbirk niso imeli, ker je bilo premalo prostora), ki je imela leta 1965 že 2350 enot knjižničnega gradiva. Leta 1965 pa se je Šolski center za trgovino in gostinstvo razdelil na dve šoli in naša se je preimenovala v Šolski center za blagovni promet v Ljubljani. V šolskem letu 1964/1965 se je na šolo vpisalo že 1183 učencev. Leta 1965 je bil za šolanje prodajalcev ukinjen vajeniški sistem. Uveden je bil prosti vpis štipendistov, kar je pomenilo prelomnico v šolanju prodajalcev in oblikovanje prave poklicne šole. Vajeniško pogodbo je zamenjala pogodba o štipendiranju oziroma pogodba o praktičnem pouku, ki sta jo sklenila šola in podjetje.

Kasneje je število učencev še naraslo, tudi šola se je preimenovala (leta1982 v Srednja šola za trgovinsko dejavnost Ljubljana). Poleg programa za prodajalce – triletna poklicna šola (osnovni program šole, kamor je bilo vedno vpisanih največje število učencev – tako je še danes) so bili uvedeni tudi novi programi, nekateri izmed naštetih so se izvajali le krajši čas:

  • Program za prodajalce za odrasle – priučeni
  • Prekvalifikacija v poklic prodajalec
  • Poslovodska šola – pogoj za vpis je bila dokončana šola za prodajalce in dveletni staž prodajalca v trgovini. V šoli za odrasle so izobraževali tudi za poklica oddelkovodja in vodja skladišč. Podrobnejša analiza predmetnika za poslovodje kaže na posebno zanimivost – obseg in vsebina učnih predmetov se nista bistveno spremenila kar 30 let od začetka izvajanja.
  • Komercialna šola – pogoj za vpis je bila dokončana šola za prodajalce ali podobna strokovna šola in staž na ustreznem delovnem mestu. Predmetnik je bil razporejen na dve šolski leti. Po končani šoli za odrasle so se izobraževanci tega programa lahko vpisovali tudi na višji in visokošolski študij.
  • Aranžerska šola (mladinska) – pogoj za vpis je bila dokončana osnovna šola. Prva taka štiriletna strokovna šola je pričela z delom leta 1965 na Šolskem centru za blagovni promet v Ljubljani, kasneje tudi v Mariboru.
  • Ekonomski tehnik – ta program (štiriletni) je bil uveden z uvedbo Usmerjenega izobraževanja (v š.l. 1981/1982), iztekel se je pred nekaj leti (ukinjen je bil zaradi prenizkega vpisa dijakov).
  • Dualni program izobraževanja za poklic prodajalec (triletni) je dal velik poudarek na usposabljanje dijaka na delovnem mestu pri delodajalcu. Ni se uspel uveljaviti in pred nekaj leti je bil ukinjen.

Samostojna Slovenija

Po letu 1991 doživi šola največji vzpon v vsej svoji zgodovini, saj je izvajala tudi maturitetni program (Ekonomski tehnik), kjer se je šolanje zaključilo s pravo splošno maturo. Ta je namreč dijakom omogočala neposredni vpis na univerzo. Poleg omenjenega programa je šola izvajala tudi naslednje programe: triletni program za poklic Prodajalec, štiriletni program za poklic Aranžerski tehnik, štiriletni program za poklic Ekonomski tehnik, dvoletni nadaljevalni program za poklic Ekonomski tehnik in triletni Dualni program za poklic Prodajalec.

Leta 1992 se šola preimenovala (desetič po drugi svetovni vojni) v Srednja trgovska šola v Ljubljani (današnje ime). V njej se je izobraževalo tudi zelo veliko odraslih izobraževancev, kar je šoli prineslo dodatna finančna sredstva, ki jih je vložila v opremo šole, nakup učnih sredstev, knjig in v izobraževanje učiteljev. Takrat so se izobraževale najštevilčnejše generacije mladih ljudi v zgodovini šolstva v Sloveniji nasploh.

V šolskem letu 1996/1997 je bilo vpisano kar 1886 dijakov, kar je bilo najvišje število v zgodovini izobraževanja za delo v trgovini v Ljubljani nasploh. Šolska knjižnica je imela v tem letu 11.063 enot knjižničnega gradiva (brez upoštevanja serijskih publikacij). Sledil je vpis številčno šibkih generacij, zato se je število dijakov na šoli pričelo zmanjševati. Tudi število odraslih izobraževancev se je zmanjšalo (kljub številnim novim programom), ker je bilo v vsej državi uvedenih veliko zasebnih šol.

Med dijaki šole so vseskozi po 2. svetovni vojni prevladovala dekleta, danes pa prednjačijo fantje. V šolskem letu 2009/2010 je vpisanih 643 dijakov. Šola nudi dijakom veliko znanja, z njim lahko koristijo sebi in domovini. Učitelji skrbimo za vsestranski osebnostni razvoj dijakov, med drugim organiziramo tudi strokovne ekskurzije v druge države (München, Budimpešta, London, Graz, Celovec …). Po končanem šolanju se zlahka zaposlijo ali pa izobražujejo naprej na visokih ali višjih šolah.